Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije

Na tem področju želimo s predstavitvijo ozadij in evidenc razmerja med naravo, ekonomijo in družbo opozoriti na kompleksnost in prepletenost ter na različne ravni teh razmerij v dolgoročni zgodovinski perspektivi. V ospredje postavljamo razmerje med gospodarstvom, družbo, ljudmi na eni strani ter naravnim prostorom človeškega bivanja in gospodarjenja na drugi strani. Hkrati presegamo dve tradicionalni, metodološko konstitutivni paradigmi slovenskega zgodovinopisja, to je etno in antropocentristično optiko. V program raziskovanja uvajamo načeli makro koncepta antropocena in zasnovo okoljske zgodovine na ozadjih dolgoročne družbene in ekonomske trasformacije slovenskega prostora. Primerjalno pa v kontekstu globalnih procesov gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja. Antropocen definiramo kot novo geološko obdobje, ko z industrijsko in sledečo znanstveno-tehnično revolucijo človeška gospodarska in socialna dejavnost postopno postane temeljno gonilo preoblikovanja naravnega okolja. Ne samo s stališča klimatskih sprememb, temveč tudi ali predvsem s stališča procesov postopnega izčrpanja razpoložljivih naravnih virov prek lastne sposobnosti samodejne obnove. V nasprotju s predmoderno dobo in organsko ekonomijo se v antropocenu, zaradi izjemne rasti tehnoloških zmogljivosti za zajem in pretvorbo naravnih virov, vpliv človeka na okolje zelo poveča. Analitično prizadevanje je zamejeno v periode od postopnega opuščanja fevdalizma do konca 20. stoletja, v dobo modernih gospodarskih in socialnih ureditev, kar zajema pojem antropocena. Ekonomski in socialni sistemi so v slovenskem primeru opredeljeni kot kapitalizem in socializem (komunizem).