Glagolska vezljivost v slovenščini: skladnja, pomenoslovje in raba

Šifra projekta: Z6-4616 

Finančni vir: Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS

Trajanje projekta: 1. 10. 2022 – 30. 9. 2024

Vodja projekta: dr. Jakob Lenardič

Opis projekta

Leksikalni izrazi imajo nepredvidljive porazdelitvene in pomenske lastnosti. Zaradi tega mnogo tvorbeno-pretvorbenih pristopov k modeliranju mentalnega leksikona, npr. tudi v številnih različicah Chomskyjanskega skladenjskega minimalizma, predpostavlja veljavnost leksikalistične hipoteze. Po tej hipotezi je leksikon komponenta slovnice, ki je ločena od drugih ravni jezikovne reprezentacije, kot je prav skladnja, in uporablja lastna kombinatorična pravila tako za tvorbo besed kot za manipulacijo leksikalnega pomena.

Ker je slovenščina pregibni jezik z bogatim naborom oblikovno sorodnih besed, ki se medsebojno razlikujejo v skladenjskem in pomenskem soizboru, leksikalistično hipotezo predpostavlja večina raziskav v sodobnem  slovenskem jezikoslovju.  Teoretski problem te predpostavke pa je, da so majhne razlike v sintagmatskih procesih, po katerih se ločujejo sorodne besede, opisane kot naključne lastnosti izjemno kompleksnega leksikalnega inventarja. Z vidika ovrgljive znanstvene teorije bi pa morale v resnici tovrstne razlike biti obrazložene na bolj sistematičen način, namreč z uporabo načel, ki neodvisno urejajo oblikoskladenjsko izpeljavo.

Podoktorski projekt bo preučil pomensko-skladenjske lastnosti določenih premen v glagolskem načinu v slovenščini. Pokazali bomo, da izključno skladenjska obravnava vezljivosti nudi natančnejši model glagolskih struktur kot dosedanji leksikalistični pristopi v slovenskem jezikoslovju. V projektu bomo natančno zaobjeli lastnosti jezika, ki so izpričane v dejanski rabi, ter tudi prispevali k boljšemu razumevanju kognitivnih procesov, na katerih temelji pomensko-skladenjska izgradnja slovenskih slovničnih struktur.

Cilji

1. Preučili bomo znotrajjezikovne pomenske lastnosti in medjezikovne razlike v slovenskih in tudi slovanskih neosebnih zgradbah. Opredelili bomo, v kolikšni meri razlike v interpretaciji udeleženskih vlog ustrezajo razlikam v skladenjski kompleksnosti.

2. Raziskali bomo, kako so omejitve skladenjske realizacije udeleženskih vlog odvisne od dveh osnovnih procesov, ki urejata skladenjsko izpeljavo – pripis sklona  in ujemanje v oznakah φ – torej, ujemanje v slovnični osebi, spolu in številu med samostalniško zvezo in glagolskimi elementi.

3. Raziskali bomo odnos med leksikalnim vidom in udeleženskimi vlogami.  Predlagali bomo novo pomensko-skladenjsko razčlembo, ki bo nudila odgovor na nerazrešeno vprašanje, zakaj neergativni glagoli, ne pa netožilniški, lahko vstopajo v slovensko neosebno zgradbo.

V projektu bomo uporabili mešane metode, ki bodo združevale obsežno korpusno raziskavo s skrbno nadzorovanimi eksperimentalnimi preveritvami slovnične ustreznosti, ki bodo izvedene na podlagi korpusnih podatkov. Splošna empirična predpostavka v generativnem jezikoslovju je, da korpusni podatki vsebujejo preveč šuma, da bi se lahko uporabljali za raziskavo manj pogostih jezikovnih vzorcev, ki so sicer ključnega pomena za nadaljnji razvoj skladenjske teorije. Nasprotno bomo pokazali, da so jezikovni korpusi pravzaprav neprecenljivi viri za redke jezikovne podatke in da so prav korpusni podatki tisti, ki razkrijejo podrobne lastnosti vidskega sistema in udeleženskih vlog v slovenščini ter pokažejo, kako ta sistema medsebojno delujeta.