Maj 68 v literaturi in teoriji: zadnja sezona modernizma v Franciji, Sloveniji in svetu

J6-9384

Maj 68 v literaturi in teoriji: zadnja sezona modernizma v Franciji, Sloveniji in svetu

 

 

Povezava na SICRIS.

Povezava na spletno stran projekta.

 

Vodja projekta: dr. Marko Juvan

Vodja projekta na INZ: dr. Aleš Gabrič

Partnerji:

Inštitut za novejšo zgodovino

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (nosilni partner)

Sodelujoči:

dr. Marijan Dović, dr. Jernej Habjan, dr. Aleš Gabrič, dr. Andraž Jež, dr. Alenka Koron

Trajanje: 1. julij 2018–30. junij 2021

 

 

Predlagani projekt v preučevanje globalnega študentsko-delavskega gibanja, ki je izbruhnilo maja 1968, posega s sistemsko analizo dveh doslej zanemarjenih, a ključnih vidikov – literarnega in pol-perifernega. Projekt bo analiziral, kako sta bili kritična teorija in poznomodernistična, neoavantgardna literatura povezani s protestništvom, ki se je zunaj okvirov institucionalizirane politike na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja zavzemalo za družbeno-gospodarsko transformacijo tako kapitalističnega sveta-sistema kakor njegove socialistične alternative.

Neoavantgardna literatura in teorija sta prelomili tako z buržoazno kakor s socialistično različico institucije umetnosti, vključno z njunima kanoniziranima interpretacijama literature v etablirani humanistiki in šolskem aparatu. S tem sta literatura in teorija ne glede na medsebojna razhajanja (antihumanizem strukturalizma vs. posteksistencialistični individualizem literature) odpirali možnosti, kako utopičnotransformativni impulz prenesti iz mišljenja v politično delovanje, iz konceptov in estetskih občutenj pa v vsakdanje življenje. Projekt bo primerjal dogajanja v kapitalističnem Parizu, centru modernega svetovnega literarnega sistema in globalnem izvozniku teorije, in socialistično Ljubljano – literarno polperiferijo, v kateri pa se sta se v sinhroniji s Francijo porajali teorija, ki je pozneje doživela svetovno priznanje (t. i. ljubljanska lacanovska šola), in literarno-umetniška neoavantgarda, ki je skupaj z drugimi prispevki iz svetovnih periferij in polperiferij revitalizirala imunizirani modernizem zahodnega jedra (npr. t. i. ludizem in konceptualizem skupine OHO).

 

Predlagani projekt izhaja iz hipoteze, da se je kritika, ki so jo v ZDA ter Zahodni in Vzhodni Evropi izrekala ali navdihnila študentska gibanja, v Sloveniji (kot republiki neuvrščene in samoupravno socialistične Jugoslavije) izrazito premestila s političnega polja na polje kulture in literature. Ko se z zlomom študentsko-delavskega gibanja izteče zadnja faza modernizma, sta v jedru sveta-sistema sledila postmodernizem v estetiki in neokonservativizem v politiki. V Sloveniji in drugih jugoslovanskih republikah pa zadnji sezoni modernizma sledijo družbenoekonomska in kulturna kriza samoupravnega eksperimenta, krvav razpad federacije in nastanek neodvisnih držav naslednic. Projekt bo odgovoril na vprašanje, kako je leto 1968, ki mu je transformacija sveta dozdevno spodletela, privedlo do leta 1989, ki pa je svet transformiralo tako, da je razglasilo konec utopije, ki je navdihovala leto 1968. V ta namen bo projekt sestavil in z najnovejšimi pristopi digitalne humanistike analiziral arhiv slovenske literarne in teoretske produkcije obravnavanega obdobja. Pri tem bodo v ospredju vprašanja transformacij v štirih različnih, a tesno povezanih družbenih sferah: v državnem in literarnem jeziku, v razmerju med literaturo in vizualnimi umetnostmi, v generacijski strukturi javne sfere in v patriarhalnih strukturah povojne družbe.

Begunci - nikoli dokončana zgodba

J6-8249

Begunci - nikoli dokončana zgodba

 

 

Povezava na SICRIS.

 

Vodja projekta: dr. Petra Svoljšak

Vodja projekta na INZ: dr. Bojan Godeša

Partnerji:

Inštitut za novejšo zgodovino

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (nosilni partner)

Sodelujoči: dr. Kornelija Ajlec, dr. Gregor Antoličič, dr. Bojan Godeša, dr. Jernej Kosi, dr. Barbara Murovec, dr. Miha Preinfalk, dr. Božo Repe, dr. Andrej Rahten

Trajanje: 1. maj 2017–30. april 2020

 

Porast globalnih številk beguncev v zadnjih desetletjih, njihov vstop oziroma uporaba  v prostoru politične argumentacije in javnega diskurza, je postavilo tudi vprašanje historiziranja begunske problematike kot posledico ugotovitve, da so begunci in begunska izkušnja v znatni meri izključeni iz »mainstream » historiografskih razprav, kot historična kategorija so odsotni iz družboslovnih obravnav in še toliko bolj iz politike. Za pomankljivo zanimanje beguncev v zgodovinopisju je težko podati prepričljive argumente, tudi zaradi zelo preprostega dejstva, da so bile izselitve prebivalstva (displacement)  najtesneje povezane s procesi, kot si bile vojne, revolucije ali oblikovanje (nacionalnih) držav. Umik razprave o beguncih na rob historičnih obravnav nenazadnje pomeni delno in okrnjeno branje/razumevanje procesov, ki so ne le zaznamovali, temveč v temeljih spremenili neko dobo.

 

Zamisel  o projektu o beguncih kot nikoli dokončani zgodbi predstavlja odziv na aktualna dogajanja v svetu, Evropi in Sloveniji ter je posledica spoznanja o ahistoričnem soočanju z aktualnimi begunci, ki jih znotraj konteksta varnosti aktualne politike zaznavajo izključno kot problem. S 1. svetovno vojno begunci postanejo predmet mednarodne politike in dejavnik v mednarodnih odnosih, po vojni so begunci postali odločilni dejavnik v notranji in mednarodni politiki, kar je pripeljalo do prvih mednarodnih pravnih določb za urejanje statusa begunca in njegovega (ne)državljanstva.  Na tej podlagi je odločitev za časovni okvir predlaganega projekta logična, saj bo zajel obdobje genocidnega 20. stoletja, ki je slovenski prostor z begunskega gledišča zaznamovalo kot prostor odhoda in kot prostor prihoda, pri čemer bo poudarek na odhodih s slovenskega prostora. Raziskava bo analizirala dve svetovni vojni ter vojno na področju nekdanje Jugoslavije  (1991 – 1995), pri čemer bosta 1. in 2. svetovna vojna  begustvo obravnavali z vidika odhoda s slovenskega prostora, zadnja vojna pa bo slovenski prosto postavila kot prostor prihoda, predvsem beguncev iz Bosne in Hercegovine. Begunstvo bo postavljeno v okvir socialne zgodovine vojn, ker bodo obravnavani načini in obdobja odhoda, metode nastanitve, oblike pomoči in samopomoči ter socialne mreže, ki so beguncem pomagale vzpostaviti osnovne pogoje bivanja v novih socialnih, etničnih, kulturnih in verskih okoljih.

 

Toda konca vojn, negotovost, propad imperijev in razpad imperialnega nadzora ne predstavljajo konca begunskih procesov, nasprotno.  Nacionalizacija in »purifikacija« povojnih prostorov sta bili posledica nacionalizmov, partikularizmov in ekspulzionizmov, s ciljem oblikovanja »čistih«/ nacionalnih držav, in sta namreč zahtevali umik prebivalstva z nepravimi etničnimi referencami. Zato se projektna skupina ne bo mogla in smela izogniti tudi problematiki izseljevanj neposredno po koncu obeh svetovnih vojn, vendar v omejenem obsegu. Pozornost bo posvetila posebni družbeni skupini, plemstvu, ki je po 2. svetovni vojni doživljala posebno usodo. Plemstvo v okviru povojnega obračunavanja novih oblasti z nasprotniki ni bilo obravnavano kot posebna družbena skupina, temveč so bili njegovi člani označeni kot Nemci in jih je zato čakala enaka usoda kot druge prebivalce slovenskega prostora, ki so sodili v to skupino, ustvarjeno na dejanski ali zgolj namišljeni nacionalni osnovi. Posamezni primeri, ki obravnavajo interakcijo plemiških rodbin s slovenskim okoljem v 40. letih 20. stoletja, so raztreseni po drugi (ne nujno znanstveni) literaturi. Kot zgovorna študija primera bo obravnavana tudi likovna umetnost na begunsko tematiko ter umetniki, umetnostni zgodovinarji in druge s tematiko povezane osebnosti.

 

Obravnava slovenske begunske izkušnje bo nadalje postavila slovenske prisilne migracije v kontekst evropske zgodovine vojnih migracij, saj je ta v evropskih kontekstualizacijah vojnega nasilja in z njim povzročenih migracij zapostavljena ali morda geografsko in izkušenjsko ne dovolj zanimiva za širšo evropsko historiografijo.

 

Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva

J6-8248 (A)

Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva

 

Povezava na SICRIS.

Povezava na stran projekta.

 

Vodja projekta: dr. Božo Repe

Vodja projekta na INZ: dr. Bojan Godeša

Partnerji:

 

Inštitut za novejšo zgodovino

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (nosilni partner)

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani            

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti

 

Trajanje: 1.5.2017 - 30.04.2020

 

Sodelavci: dr. Kornelija Ajlec, dr. Bojan Balkovec, dr. Mateja Breg Valjavec, dr. Rok Ciglič, dr. Mateja Ferk, dr. Božidar Jožef Flajšman, dr. Aleš Gabrič, dr. Bojan Godeša, dr. Primož Gašperič, dr. Matjaž Geršič, dr. Bojan Godeša, dr. Darja Kerec, dr. Peter Mikša, dr. Drago Kladnik, Maja Vehar, Manca Volk Bahun, dr. Matija Zorn, dr. Žiga Zwitter

 

 

Druga svetovna vojna označuje enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Štirje okupacijski režimi – nemški, italijanski, madžarski in režim ustaške Hrvaške (Neodvisne države Hrvaške – NDH) – so Slovence razdelili med štiri različne državne entitete ter jih v etničnem smislu obsodili na smrt. Razmejitev med okupacijskimi območji ni vedno potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji, temveč je bila v večji meri določena 12. aprila 1941 na podlagi Hitlerjevih navodil o razkosanju Jugoslavije. S tem se je na Slovenskem pojavilo pet različnih mejnih območij in mej, in sicer med Nemčijo in Madžarsko, med Madžarsko in NDH, med Nemčijo in NDH, med Italijo in Nemčijo ter med Italijo in NDH.

 

Te meje so globoko zarezale v vsakdanjik in ustaljene navade domačinov, kar je zlasti vidno iz prisilnih migracijskih gibanj in prehodov meje, ki so pospremile oblikovanje novih meja. Kar 58.522 Slovencev je pristalo v nemških in italijanskih koncentracijskih taboriščih, 688 v madžarskih ter okoli 400 v hrvaških. Dodatno je bilo v italijanski konfinaciji in na prisilnem delu okoli 20 tisoč Slovencev, kar 80 tisoč pa v različnih zaporih. Deportiranih je bilo 571 prekmurskih Judov, ki so bili večinoma umorjeni v taborišču Auschwitz. Nemcem je uspelo izgnati 63 tisoč Slovencev. Preko italijansko-nemške meje je iz italijanske okupacijske cone v nemško zbežalo 17 tisoč ljudi. V italijansko okupacijsko cono pa je pribežal del tistih 10 tisoč posameznikov, ki so jih iz nemške okupacijske cone izgnali v NDH. Iz italijanske okupacijske cone so nato na izpraznjena slovenska ozemlja ob hrvaški meji preselili 17 tisoč kočevskih Nemcev.

 

Mejni režim na mejah se je razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične pregrade, postojanke s strojnicami, itd. Druge so postale bolj kot ne le črta na papirju, zastražena le občasno. Vse to je neizogibno povzročilo številne travme ter pretrgalo tradicionalne vzorce migracij, kmetovanja in trgovine. Lokalno prebivalstvo je občutek prizadetosti ohranil in prenesel na mlajše generacije ter v kolektiven spomin. To je danes zlasti vidno ob slovensko-hrvaški meji, čemur priča tudi dejstvo, da državi več kot 70 let po zaključku vojne še vedno nista našli dokončne rešitve glede mejnega vprašanja. Tovrstni konflikti posledično sprožajo t. i. spominske vojne, ki onemogočajo mirno sobivanje desetletja in celo stoletja po prvotnih dogodkih.

 

Misliti bodočnost: primerjalna antropološka študija pričakovanj v jugovzhodni Evropi

ARRS J6 - 7480

Misliti bodočnost: primerjalna antropološka študija pričakovanj v jugovzhodni Evropi

 

Povezava na SICRIS.

Povezava na stran projekta.

 

Vodja projekta: doc. dr. Maja Petrović-Šteger

Vodja projekta na INZ: dr. Nina Vodopivec

Partnerji:

Inštitut za novejšo zgodovino (link)

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (link)

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (nosilni  partner) (link)

Sodelavci:

doc. dr. Nataša Gregorič Bon

doc. dr. Miha Kozorog, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

dr. Nina Vodopivec, Inštitut za novejšo zgodovino

dr. Ana Jelnikar

dr. Borut Telban

              

Trajanje:

1. januar 2016–31. december 2018

 

 

Kako mislimo prihodnost v negotovih časih? Kako upravljamo s tistim, česar še ni? Kakšna pričakovanja do prihodnosti imajo tisti, ki svojo sedanjost razumejo predvsem znotraj diskurzov tveganja in nezanesljivosti?

Antropološka primerjalna študija dokumentira in preučuje različne diskurzivne strategije ter materialne in afektivne prakse, s pomočjo katerih ljudje v Srbiji, Albaniji in Sloveniji razmišljajo in načrtujejo svojo prihodnost. Raziskavo še posebej zanima, kako čustvujejo, razumejo svet in h katerim strategijam se zatekajo tisti, ki si še posebej prizadevajo aktivno vplivati na lastne in družbene scenarije bodočnosti. Specifičen cilj raziskave je zato preučiti, kako bodočnost zamišljajo in kako z njo upravljajo t.i. družbeni podjetniki. V kontekstu projekta družbene podjetnike definiramo kot kreativne stratege, ki se do prihodnosti ne izrekajo le skozi ponujanje določenih tržnih produktov, marveč osmišljajo alternativne načine za strukturno spreminjanje družbenih, okoljskih in političnih pogojev. Raziskava želi razumeti, na kakšen način tovrstne družbeno-podjetniške iniciative sooblikujejo nove oblike družbenosti in subjektivnosti. Prispevati želi k globljemu vpogledu v sodobno razumevanje predstav pričakovanja, upanja, neuspeha, dvoma – saj vse te modalnosti igrajo veliko vlogo pri načrtovanju prihodnosti.

Projektna skupina se sestoji iz vodje raziskovalnega projekta, treh raziskovalcev in dveh raziskovalnih svetovalcev, ki so v različnih kapacitetah zaposleni na projektu za dobo 36 mesecev. Vsi raziskovalci imajo dolgoletne izkušnje, priznano ekspertizo ter zavidljivo bibliografijo objav. Vsi tekoče govorijo delovne jezike (albanski, srbski in slovenski jezik) ter imajo vzpostavljena dinamična in kolaborativna raziskovalna omrežja oz. dostop do različnih podjetniških iniciativ in posameznikov.

Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljenstva (1870-1945)

J5-7167

Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljenstva (1870-1945)

 

Povezava na SICRIS.

Finančni vir: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS)

Vodja projekta: dr. Janja Žitnik Serafin

 

Vodja projekta na INZ: dr. Žarko Lazarević

 

Partnerji:

Inštitut za novejšo zgodovino (link)

Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (nosilni  partner) (link)

 

Sodelavci:

Izr. prof. dr. Aleksej Kalc, red. prof. dr. Žarko Lazarević, izr. prof. dr. Marina Lukšič Hacin, Špela Marinšek, izr. prof. dr. Mirjam Milharčič Hladnik, Špela Kastelic

 

Trajanje:

 

1. januar 2016–31. december 2018

 

V obliki zaključne monografije bo izdelana celovita pregledna študija o izseljevanju s slovenskega etničnega prostora in slovenski diaspori. V Sloveniji še nimamo celovitega prikaza, ki bi na enem mestu zbral in povezal socialne, gospodarske in kulturne vidike slovenskega izseljenstva od srede 19. stoletja do danes. Evropske zgodovine migracij ne zajemajo slovenskega izseljenstva, ker je večina literature o tem razdrobljena, razpršena in jezikovno nedostopna tujemu bralstvu. Spoznanja številnih študij, ki so bile v Sloveniji narejene v zadnjih desetletjih, so tudi slovenskemu strokovnemu in širšemu bralstvu slabše dostopna, saj niso pregledno in interpretativno povezana, sama tematika izseljenstva pa je v zgodovinopisju obravnavana ločeno od ostalega zgodovinskega dogajanja.

 

Cilji raziskave:

 

povezati obstoječa spoznanja, sistematizirati, razdeliti in opredeliti celotno obdobje od srede 19. stoletja do danes, ovrednotiti pomen izseljevanja v posameznih obdobjih in ga umestiti v splošno zgodovino Slovencev.

interpretirati izbrane vidike v mednarodnem kontekstu in jih primerjati s podobnimi tokovi v evropskem merilu.

postaviti slovensko izseljenstvo na zemljevid evropske zgodovine kot zgodovine množičnih emigracij, ki so odločilno zaznamovale razvoj Evrope in njeno današnjo podobo.

                                                                        

Izvirnost projekta je v celovitem pristopu k predmetu obravnave in v analizah ter interpretacijah, ki bodo upoštevale povezave med izseljevanjem in ostalim zgodovinskim dogajanjem ter relacije med diasporo in matičnim prostorom. Projekt bo povezal socialne, gospodarske in kulturne vidike slovenskega izseljenstva in jih umestil v procese, ki so zaznamovali slovensko zgodovino od srede 19. stoletja do danes. Izvirnost projekta je tudi v tem, da se bo posvetil kulturnim, družbenim, gospodarskim in drugim transferjem, ki so jih omogočile migracije in relacije med domovino in diasporami.

 

Glavna novost metodologije in zaključnega rezultata projekta je v trojni perspektivi:

 

  • splošnozgodovinski vidik bo pojav izseljevanja in diaspore kontekstualiziral  v gospodarska, družbena in politična dogajanja od srede 19. stoletja dalje;
  • kulturnozgodovinski vidik se bo ukvarjal s kulturnimi vidiki pojava v vseh obravnavanih obdobjih, z vprašanji identitete, organizacijskimi oblikami slovenske diaspore v različnih delih sveta, njeno kulturno produkcijo in njenimi kulturnimi razmerji z matičnim prostorom;
  • humanocentrični vidik bo ponudil pogled na tematiko izseljevanja in diaspore skozi izbrane primere osebnih in kolektivnih izkušenj migracijskega procesa in subjektivnih interpretacij dinamik v okviru heterogenosti migrantskih skupnosti.

 

Relevantnost in potencialni vpliv rezultatov: projekt bo slovenskim in tujim uporabnikom kot osrednji rezultat prvič ponudil celovit pregled slovenskega izseljenstva v obliki monografije s preglednimi tabelami in zemljevidi, ki bo na voljo v študijske in pedagoške namene na univerzitetni ravni in hkrati širši publiki. Monografija bo prosto dostopna na spletu. S pridobitvijo dodatnih sredstev bo prevedena v angleški jezik, s čimer bo takoj dostopna tujim raziskovalcem. S tem bo neposredno uporabna tudi za mednarodni študijski program EMMIR (European Master in Migration and Intercultural Relations), v katerem sodelujejo člani projektne skupine, in za druge študijske programe s področja zgodovine in drugih humanističnih ved, sociologije in migracijskih študij.

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

INZ - Inštitut za novejšo zgodovino