Zgodovina
Inštitut za novejšo zgodovino je osrednja znanstvena ustanova v Republiki Sloveniji, ki preučuje novejšo oziroma sodobno zgodovino Slovencev od srede 19. stoletja dalje.
Ustanovljen je bil poleti 1959. Ob ustanovitvi se je imenoval Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, kar je bilo v skladu s takratnim političnim razumevanjem novejše zgodovine. Ob ustanovitvi je bilo postavljeno vprašanje, ali naj inštitut preučuje celotno zgodovino obdobja, ki ga štejemo za novejšo dobo, ali le njen ideološko-politično izbrani del – zgodovino delavskega gibanja. Inštitut je dobil ob ustanovitvi naloge, da znanstveno proučuje predvsem delavsko gibanje od njegovih začetkov na slovenskem ozemlju v drugi polovici 19. stoletja ter razvoj po drugi svetovni vojni. Čeprav so se raziskovalne teme z ozke specializirane zgodovine delavskega gibanja že po prvem desetletju delovanja začele širiti na celotno zgodovino, se je to v njegovem imenu pokazalo šele leta 1989, ko se je preimenoval v Inštitut za novejšo zgodovino. V sestavi inštituta je bil do leta 1992 tudi arhiv, ki je hranil predvsem gradivo iz časa druge svetovne vojne. Arhiv, ki je bil med večjimi arhivi obdobja druge svetovne vojne v Evropi, je imel gradivo tako okupatorskih oblasti kot slovenskega odporniškega (partizanskega) gibanja; sedaj je to arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije.
V začetku sedemdesetih let 20. stoletja so raziskovalci po desetletju zorenja pripravili raziskovalne projekte za raziskavo treh zgodovinskih obdobjih (obdobja pred prvo svetovno vojno, obdobja med svetovnima vojnama in druge svetovne vojne (čas prve Jugoslavije), obdobja po drugi svetovni vojni (čas druge Jugoslavije)). Začeli so s sistematičnim raziskovanjem slovenske novejše zgodovine v vseh problemskih okvirih, od politične do gospodarske in socialne zgodovine.
Raziskovalci so se načrtno sami odločali za teme, ki so jih želeli raziskovati. Pri tem je bilo največ raziskav (in objavljenih del) opravljenih iz obdobja druge svetovne vojne. Ta raziskovalna organizacija je trajala vse do organizacijske spremembe raziskovalne dejavnosti v Sloveniji na prelomu tisočletja, ko se je namesto kronološkega poudarka raziskovanja slovenske novejše zgodovine uveljavilo načelo dveh vsebinsko različnih, a dopolnjujočih se raziskovalnih programov, in sicer enega, ki raziskuje politično in idejno zgodovino ter drugega, ki raziskuje gospodarsko in socialno zgodovino. Poleg tega ima inštitut še infrastrukturni program, ki je vodilni v državi na področju digitalne humanistike.
Več o zgodovini Inštituta za novejšo zgodovino lahko preberete v zbornikih, ki so izšli ob inštitutovih jubilejih:
Zgodovinopisje v zrcalu zgodovine: 50 let Inštituta za novejšo zgodovino
in
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Ob dvajsetletnici.
